Ekonomski okviri

Ekonomski okviri delovanja nevladnih organizacij so eden izmed odločujočih merilcev položaja in stanja nevladnih organizacij v določenem okolju (tako po indeksih ocenjevanja moči sektorja npr. John Hopkins, ISTR ali CIVICUS, kakor tudi v subjektivnem dojemanju lastnega položaja s strani nevladnih organizacij samih). Prihodki nevladnih organizacij v Sloveniji so bistveno pod povprečjem primerljivih držav (npr. 25 članic EU), struktura prihodkov kaže na nizek delež prihodkov iz javnih virov, kar Slovenijo uvršča na rep držav zahodne Evrope. Na slabo stanje v sektorju kažejo tudi podatki o zaposlenih v nevladnih organizacijah. Analiza ekonomskega okvirja pokaže, da v Sloveniji sicer poznamo nekatere posebne mehanizme krepitve nevladnih organizacij, vendar so le ti organizirani samo na nekaterih področjih in to vprašljivo (npr. sistemi financiranja iz loterijskih sredstev, Fundacija za šport ipd.), manjkajo pa celostni ekonomski mehanizmi krepitve nevladnih organizacij. Podobno v preteklosti nismo izkoristili nekaterih procesov, ki bi, po izkušnjah tujine, lahko okrepili položaj nevladnih organizacij (npr. privatizacija). Problematično je področje prenosa javnih pooblastil za opravljanje nekaterih dejavnosti, ki so trenutno samo v domeni javnega sektorja, saj v Sloveniji še vedno prevladuje model dominacije države, katerem imajo nevladne organizacije podcenjeno vlogo. Ob tem je potrebno upoštevati tudi, da v večini naštetih primerov dominirajo kratkotrajni (projektni) sistemi financiranja, ki ne zagotavljajo kontinuitete delovanja nevladnih organizacij. Probleme povzročajo tudi neusklajena merila pri dodeljevanju sredstev nevladnim organizacijam v okviru različnih državnih organov. V širši ekonomski okvir spadajo tudi infrastrukturni pogoji (prostori ipd.) za delovanje nevladnih organizacij, kjer je stanje nezadovoljivo. V okviru finančnega okvirja ostajajo problematični tudi premalo dodelani oz. različno urejeni in neprimerljivi (zlasti po višini sredstev) tudi mehanizmi financiranja na nivoju lokalnih skupnosti. Poskusi uvajanja novih mehanizmov financiranja so redki, filantropija različno razvita na različnih področjih in ne podprta s sistemskimi ukrepi, ki bi pripomogli k razvoju nevladnih organizacij. Vse navedeno ostaja aktualno tudi v luči članstva Slovenije v Evropski uniji. Evropska unija v številnih dokumentih priznava pomembno vlogo nevladnih organizacij ter potrjuje pomembnost sodelovanja z njimi tudi v praksi. Programi finančnih pomoči so v predpristopnem obdobju predvidevali finančna sredstva in podporo državam kandidatkam za oblikovanje in demokratično delovanje civilne družbe. Podpora je bila namenjena spodbujanju demokratičnih procesov, med drugim tudi institucionalni krepitvi NVO, zlasti finančna pomoč programa Phare. Skupna absorbcijska sposobnost Slovenije za porabo navedenih sredstev je dobra, saj je Slovenija med letoma 1995-2002 uporabila več kot 90 % dodeljenih sredstev. Pomembno vlogo pri izvajanju programov so imele tudi nevladne organizacije. Tem je bilo posebej namenjenih nekaj programov. Tipična področja dela so bila dejavnosti povezane z vstopanjem Slovenije v EU, s prednostnimi nalogami na področju kmetijstva, razvoju podeželja, pravosodju in notranjih zadevah, notranjem trgu in procesih po podpisu Pogodbe iz Nice. Poseben izziv za nevladne organizacije pa predstavlja njihovo vključevanje v oblikovanje in izvajanje regionalne strukturne politike EU. Temeljni namen je spodbujanje gospodarske in socialne kohezije celotne EU ter zlasti zmanjševanje razlik v razvoju med regijami kot instrumentom solidarnosti. S črpanjem sredstev iz strukturnih skladov bi moralo biti v instrumente, sredstva in postopke strukturne politike vključevanje nevladnih organizacij nujno že od samega začetka. Glavni mehanizmi in podlage za takšno vključevanje nevladnih organizacij so splošni dokumenti institucij EU, ki opredeljujejo nujnost vključevanja nevladnih organizacij v postopke informiranja, posvetovanja in sodelovanja ter načela in predpisi za uporabo strukturnih skladov.