Interesno združevanje in samoorganiziranje državljanov ima na Slovenskem dolgo in
obsežno tradicijo. Pomemben mejnik v razvoju ustanov pa predstavlja sprejetje Zakona o
ustanovah leta 1930. Drug tak mejnik je ukinitev veljavnosti tega zakona po 2. svetovni vojni; tretji mejnik pa je sprejetje prvega Zakona o ustanovah v samostojni in neodvisni državi, Republiki Sloveniji, leta 1995.

Ne glede na kar tri mejnike v 20. stoletju ter na relativno kratek čas delovanja ustanov v
samostojni in neodvisni državi, kar je mogoče danes statistično predstaviti kot »200 ustanov, registriranih v Republiki Sloveniji«- pa so ustanove v zavesti državljanov navzoče zlasti kot »splošnokoristne in nujne institucije za ustvarjanje javnih dobrin in storitev«.

Pravni, politični in gospodarski sistem, ki se je skozi stoletja prakticiral na slovenskem ozemlju, je določal tako vlogo, kakor mesto in pomen ustanov v družbi. Imel je večji,  včasih pa manjši vpliv na zavest ljudi, na javno mnenje ter s tem posledično tudi na interese posameznikov za sodelovanje z ustanovami, kakor tudi na ustanavljanje novih ustanov ter na njihovo povezovanje ali združevanje.

Tradicija je na slovenskem ozemlju zgodovinsko gledano zelo specifična, zlasti za 20. stoletje, ko ustanove več kot pol stoletja praktično niso delovale. To je seveda ustvarilo specifičen odnos države do ustanov tudi v 90. letih 20. stoletja ter v prvem desetletju 21. stoletja. Prevladoval je (in še prevladuje) model dominantne države nad relativno šibkimi (finančno, kadrovsko) ustanovami. Dalje pa tudi relativno šibka promocija donacij, donatorjev in ustanov s strani davčnega sistema. Na drugi strani pa se je (tudi posledično) pojavljala specifiena situacija tudi na strani ustanoviteljev oz. potencialnih ustanoviteljev, donatorjev oz. filantropov.

Na razvoj ustanov v pretežnem delu prvega desetletja 21. stoletja so imela velik vpliv 90-ta leta 20. stoletja. V tem času je prišlo do dopustitve ponovnega ustanavljanja ustanov na ozemlju slovenske države, do neformalnega in končno tudi formalnega povezovanja v Združenje slovenskih ustanov, do organiziranja prvih strokovno-povezovalnih srečanj slovenskih ustanov, sprva podprtih s strani tujih veleposlanistev v Sloveniji (Velika Britanija, Zvežna republika Nemčija, Italija), predstavništva Evropske unije oz. komisije ter nevladnega Sorosovega Inštituta odprte družbe (ZDA), kasneje tudi drugih organizacij. Slovenske ustanove so tako v 21. stoletje vstopile z jasno opredeljenimi zahtevami glede tega, kaj potrebujejo (finančno stabilnost, participacijo v javnih zadevah slovenske države) in kaj prinašajo (pluralizem v financiranju družbenih dejavnosti, hitrejše reševanje perečih socialnih, političnih in čivilizacijskih vprašanj razvoja slovenske družbe).

Ustanove na Slovenskem so že več kot poldrugo desetletje pred pomembno nalogo, da razvijajo zlasti tiste storitve, ki so namenjene širsi javnosti; ki so splošno koristne ter ne pomenijo zadovoljevanja interesov članov društev in klasičnih združenj. Če izhajamo iz tipologije odnosov med ustanovami in državo v ožjem smislu besede, je vloga države še vedno dominantna. Le redke koncesije so bile predane v izvajanje ustanovam. Seveda ustanove niso zadovoljne zgolj z izvajanjem suplementame vloge, t.j. z zapolnjevanjem vrzeli v storitvah javnega sektorja. Ustanove so mnogo bolj zainteresirane za komplementamo vlogo, za partnersko sodelovanje z resorji vlade in z ostalimi instituti javnega sektorja, za se milejši nadzor ter večjo stopnjo zaupanja. Prevlada modela dominacije države v smisiu skorajda monopolnega proizvajalca javnih dobrin in storitev predstavlja največjo oviro za razvoj in komplementamo vlogo ustanov (pri upravijanju z javnimi zadevami na Slovenskem).

Povzeto po: Dr. Edvard Kobal: Študija o strateških ciljih in strategijah nadaljnega ravzoja slovenskih ustanov (fundacij).